V današnjih »covid« časih je skrb za naše zdravje, predvsem za dobro kondicijo imunskega sistema, dobila poseben pomen. V krvi imamo poleg rdečih krvničk - eritrocitov tudi bele krvne celice – levkocite, ki požirajo mikrobe in jih na ta način uničujejo. Obstajajo številne vrste levkocitov (vojaki), ki jih imenujemo tudi obrambne celice ali imunske celice. Vse skupaj pa so organizirane v imunski sistem (vojska). Razpreden je po vsem telesu, sestavljajo pa ga različni imunski organi in tkiva (npr. bezgavke, limfne žile, vranica, kostni mozeg, priželjc, mandeljni, skupki imunskih celic v sluznici dihal in črevesni sluznici).
Imunski sistem deluje povsem zunaj naše zavesti, kar pomeni, da ne moremo spremljati in usmerjati »akcij«, ki se dogajajo proti mikrobom. Lahko pa potem, ko spoznamo njegovo delovanje, na njega tudi vplivamo. Številni škodljivi vplivi (neprimerna prehrana in način življenja, stres, kronične bolezni) sicer ne vodijo do okvare imunskega sistema in tudi ne takoj do smrtno nevarnih okužb, lahko pa pride do njegovega neoptimalnega delovanja. Zato je pomembno, da za zdrav imunski sistem skrbimo z zdravim življenjskim slogom, dobro psihofizično kondicijo, pomagamo pa si lahko tudi z dodajanjem prehranskih dopolnil v obliki vitaminov, mineralov ter antioksidantov.
V nadaljevanju preberite:
Antioksidant je vsaka snov, ki že v zelo nizki koncentraciji zmanjša oksidacijo drugih snovi v celici največkrat tako, da prepreči nastajanje prostih radikalov.
Prosti radikali so nestabilne in zelo reaktivne spojine, ki jim manjka en elektron in neprestano nastajajo v telesu kot stranski produkti presnove. Zato potujejo po telesu in iščejo stabilne kemične spojine, da jim ukradejo elektrone in postanejo stabilni, izvirna kemična spojina pa postane nestabilna, torej oksidira. Žal pa so najpogostejše tarče prostih radikalov žile, LDL holesterol in DNK, to pa vodi do bolezni srca in ožilja, rakavih ter vnetnih bolezni in pospešenega staranja organizma.
Naša edina zaščita proti prostim radikalom so antioksidanti, saj delujejo kot vaba za proste radikale, tako da žrtvujejo lastne proste elektrone, da bi zaščitili življenjsko pomembne strukture v telesu. Antioksidanti tako upočasnijo ali preprečijo oksidativne poškodbe tarčnih molekul kot so nukleinske kisline, lipidi in proteini. Nekateri antioksidanti nastajajo v našem telesu (endogeni), druge moramo vanj vnesti s hrano (eksogeni). Nekatere snovi, ki sicer sestavljajo endogene antioksidante, npr. selen in cink, moramo dobiti s hrano.
Vnos antioksidantov v telo je zelo pomemben, saj lahko že njihova majhna koncentracija preprečuje, zmanjšuje, ali zavira neželene oksidacijske spremembe v človeškem telesu. S tem se zmanjšajo možnosti za nastanek celičnih poškodb in posledično številnih bolezni modernega časa.
V normalnih razmerah so prosti radikali v celicah v stalnem ravnotežju z antioksidanti, zaradi različnih vzrokov pa se lahko ravnotežje poruši in prevladovati začnejo prosti radikali; tako stanje imenujemo oksidacijski stres. Povečan oksidativen stres ob nezadostni antioksidativni obrambi pusti dolgotrajne posledice, ki pa jih v zgodnjem obdobju ne opazimo in jih tudi ne diagnosticiramo, dokler ne nastane nepopravljiva škoda in se ne pokažejo simptomi kronične bolezni.
Katere snovi so antioksidanti?
Najpomembnejši antioksidanti v telesu so vitamin C, vitamin E, provitamin A (betakaroten), selen, cink, med antioksidante pa med drugim štejemo tudi rastlinske snovi (fitosteroli, glutation, karotenoidi, flavonoidi), in koencim Q10 (reducirana oblika ubikinol, oksidirana oblika ubikinon).
Za pravilno delovanje celic so te snovi, predvsem pa vitamini in selen, ključne. Antioksidanti se po reakciji s prostimi radikali spremenijo v stabilnejše spojine in se iz telesa izločijo, nekateri pa se lahko celo obnovijo in ponovno delujejo proti prostim radikalom.
Raziskave iz Grčije in Kitajske so dokazale, da ljudje, ki uživajo velike količine sadja in zelenjave (Grčija) in sojinih izdelkov (Kitajska), za 50 % manj zbolijo za različnimi rakavimi obolenji kot ljudje, ki tovrstnih živil ne zaužijejo veliko.
Vlogo antioksidantov pri preprečevanju bolezni je težko ovrednotiti, saj je v epidemioloških študijah njihovo vlogo skorajda nemogoče ločiti od vitaminov in ostalih koristnih spojin, prisotnih v sadju in zelenjavi.
Najpomembnejši antioksidant, ki ga vnašamo v telo s hrano, je vitamin C (askorbinska kislina). Telo ga ne more tvoriti samo. Njegovi glavni funkciji sta preprečevanje oksidacije škodljivega holesterola LDL ter regeneracija vitamina E in glutationa. Prav tako je odgovoren za dobro delovanje imunskega sistema. Bogati viri vitamina C so črni ribez, kivi, brokoli, (rdeča) grenivka, aronija, jagode, paprika različnih barv, pomaranče in limone.
Pomemben antioksidant je tudi vitamin E (tokoferol), ki preprečuje peroksidacijo večkrat nenasičenih maščobnih kislin v celičnih stenah (peroksidacija membranskih lipidov je proces oksidativne razgradnje lipidov v stenah telesnih celic). Najbogatejši viri vitamina E v naši prehrani so različne vrste rastlinskega olja, žitni kalčki, orehi in lešniki.
Provitamin A je betakaroten, snov iz skupine karotenoidov , ki se v telesu sintetizira v vitamin A. Kot rumeni pigment betakaroten ga najdemo v oranžnem ali rumenem sadju in zelenjavi. Vitamin A je nujen za razvoj zarodka, za normalne reproduktivne funkcije, za zaznavo svetlobe in barv ter razvoj kosti. Kot antioksidant povečuje odpornost, krepi lase in nohte ter pomaga pri kožnih težavah.
Pomembno je poudariti, da je za normalno delovanje telesa nujno potrebno ravnovesje med vitaminoma C, E in provitaminom A, zato je vsako pretiravanje v dodajanju samo enega vitamina lahko škodljivo. Zato so smiselne kombinacije antioksidantov v nizkih odmerkih s sinergističnim delovanjem.
Polifenoli so ena izmed skupin flavonoidov in so v naravi prisotni v tako rekoč vseh rastlinskih vrstah (sicer pa tudi v nekaterih vrstah insektov). V naravi so najbolj zastopana oblika antioksidantov in so pogosto del našega jedilnika. V velikih količinah se nahajajo v sadju in zelenjavi, pa tudi v zelenem in črnem čaju, kavi, čokoladi, rdečem vinu, olivah in olivnem olju ter nekaterih oreških in začimbah.
Koencim Q10 (CoQ10) je v maščobah topna molekula, ki jo najdemo v tako rekoč vseh celicah, tkivih in organih, največ pa ga je v skeletnem in srčnem mišičju ter v jetrih in ledvicah. V telesu sodeluje v procesu nastajanja energije in varuje pred škodljivimi učinki radikalov. Reducirana oblika - ubikinol lahko obnovi druge antioksidante, kot sta denimo vitamina C in E. Spada med endogene antioksidante, v majhnih količinah pa ga dobimo tudi s hrano. Zavedati pa se moramo, da se s staranjem zmanjšuje sposobnost njegovega nastajanja v telesu, na to pa lahko vplivajo tudi različne bolezni in jemanje nekaterih zdravil (npr. statini). Raziskave kažejo, da uživanje koencima izboljša delovanje srca in tudi splošno zdravstveno stanje. Pozitivno vpliva tudi na nevrološke procese, kot so Alzheimerjeva, Parkinsonova in Huntingtonova bolezen. Na vseh teh področjih potekajo še dodatna testiranja.
Selen je mikroelement, ki je sicer prisoten v zemlji. Potrebujemo ga za normalno delovanje nekaterih encimov, sodeluje v metabolizmu ščitničnih hormonov, celice pa ščiti tudi pred oksidativnim stresom.
Cink sodeluje v mnogih procesih celičnega metabolizma. Vključen je v več kot 100 encimskih reakcij v telesu in ima pomembno vlogo pri delovanju imunskega sistema, sintezi beljakovin, celjenju ran, zaščiti celic pred oksidativnim stresom, presnovi makrohranil ter vitamina A, kognitivnih funkcijah, sintezi DNK ter celični delitvi.
Evropska komisija je na podlagi pozitivne znanstvene ocene za baker, cink, mangan, selen, vitamin C, vitamin E in riboflavin odobrila uporabo trditve »… ima vlogo pri zaščiti celic pred oksidativnim stresom«.
Z uravnoteženo, lokalno pridelano, prehrano z veliko sadja in zelenjave načeloma v telo vnesemo dovolj antioksidantov (npr. C, E, betakaroten). Kar pa ne velja za fitosterole, ki se nahajajo v rastlinskih oljih, oreščkih, semenih in jih posledično s hrano vnesemo premalo. Z mnogimi kliničnimi študijami so namreč dokazali, da z zadostnim dnevnim vnosom, to je 1,5-3 g, značilno znižujejo holesterol v krvi. Na splošno pa lahko rečemo, da je dodaten vnos antioksidantov uspešen le, če selektivno okrepi obrambni sistem, ne da bi pri tem porušil delovanje antioksidativne mreže. Zato je za normalno delovanje telesa nujno potrebno tudi ravnovesje med antioksidanti in vsako pretiravanje z dodajanjem samo enega je lahko škodljivo. Priporočljivo je, da se o posameznih prehranskih dopolnilih prej posvetujete v lekarni, kjer boste prišli do strokovnih informacij in do vam prilagojenega svetovanja.
