Kalcifikacija je proces nalaganja kalcijevih spojin na različna mesta v telesu, kar lahko povzroči vnetje in bolečine. Nalagajo se lahko po vsem telesu, tudi v notranjih organih (ledvicah, srcu, pljučih), arterijah, sklepih in obsklepnih strukturah (vezivno tkivo).
S pogovornim pojmom kalcinacija označujemo rezultat procesa kalcifikacije, vendar se v medicini uporabljata oba izraza. Kalcinacija je pravzaprav termični proces odstranjevanja ogljikovega dioksida, vode in ostalih nečistoč iz karbonatov z namenom povečevanje gostote snovi.
Natančne vzroke, ki privedejo do kalcifikacije predvsem sklepov in obsklepnih struktur, je pogosto težko določiti. V večini primerov je vzrok idiopatski, kar pomeni, da ostaja nepojasnjen. Velikokrat pa je kalcifikacija povezana z nekaterimi boleznimi, kot so kronična vnetja, bolezni notranjih organov in motnje pri vzdrževanju ustrezne koncentracije kalcija v krvi (hiperkalcemija).
Poslušajte radijsko oddajo:
Kalcij
Kalcij (Calium, Ca) je eden najbolj razširjenih elementov v naravi. Nahaja se v obliki netopnih ali slabo topnih soli, med katerimi so najbolj razširjene: apnenec (kalcijev karbonat), dolomit (dvojni karbonat kalcija in magnezija), sadra (kalcijev sulfat), apno (kalcijev oksid) in gašeno apno (kalcijev hidroksid).
Izmed vseh mineralov imamo v telesu največ kalcija in sicer se ga v človeškem organizmu nahaja kar od 900 g do 1200 g. Kar 99% kalcija se nahaja v obliki kalcijevih fosfatnih soli v kosteh in zobeh, kjer jim daje trdnost in strukturo. Preostali kalcij pa najdemo v živčevju, mišicah, srcu ter zunajcelični tekočini.
Kalcij sodeluje v številnih življenjsko pomembnih procesih: krčenje in sproščanje prečno progastih in gladkih mišic, uravnava prepustnost celičnih membran, vpliva na živčno prevodnost, strjevanje krvi, pravilno delovanje številnih encimov, skupaj z natrijem, kalijem in magnezijem uravnava krvni tlak ter skrbi za uravnoteženo kroženje vode v telesu.
Telo si sicer prizadeva za enakomerno količino kalcija v krvi, vendar se le okoli 20 -30% vsega zaužitega kalcija absorbira iz tankega črevesja v kri. Na samo absorpcijo kalcija v največji meri vplivata vitamin D in magnezij (priporočena količina za odraslega je 300-400 mg). Absorpcijo kalcija iz črevesja pa zavirajo fitinske in oksalne kisline, prehrana s visoko vsebnostjo beljakovin, alkohol in nikotin.
Dnevne potrebe odraslega človeka so 800 mg kalcija, za mladostnike je priporočena količina 1000 mg na dan, enako velja za nosečnice in doječe matere. Ker se absorpcija kalcija v starosti zniža, ga starejši v dnevni prehrani potrebujejo več, slednje še posebno velja za ženske v pomenopavzi in moške po 65. letu starosti.
Koncentracija kalcija v krvi (2,25 – 2,6 mmol/L) se uravnava preko paratiroidnega hormona, aktivne oblike vitamina D in kalcitonina. Zadnja dva določata, koliko se ga bo odstranilo iz telesa, med tem ko parathormon določa, kako se bo kalcij razporedil med zunajcelično tekočino ter kostnim tkivom.
Kalcitonin je peptidni hormon, ki ga izločajo celice ščitnice. Le-ta se aktivira pri povišani koncentraciji kalcija v krvi (hiperkalcemiji) in sicer deluje po več poteh:
- zavira sproščanje kalcija iz kosti,
- spodbuja izločanje kalcija in fosfatov v ledvicah, tako da zavre njuno reabsorpcijo,
- zavira absorpcijo kalcija iz črevesja.
Paratiroidni hormon (PTH ) je hormon, ki ga proizvajajo štiri žleze in se nahajajo v vratu za ščitnico. Delovanje tega hormona sproži pomanjkanje kalcija v krvi (hipokalcemija):
- mobilizira kalcij in fosfor iz kostne mase (aktivacija osteoklastov),
- spodbuja sintezo aktivne oblike vitamina D v ledvicah (vitamin D pospeši sintezo beljakovine, ki veže kalcij iz celic črevesja v kri),
- zavira izločanje kalcija z urinom tako, da poveča reabsorpcijo kalcija v celicah ledvic.
Hiperkalcemija
Hiperkalcemija je povečana koncentracija kalcija v krvi oz. izvencelični tekočini (več kot 2,7 mmol/L). Najpogosteje se pojavi zaradi prekomernega delovanja obščitničnih žlez (hiperparatiroidizem). Drugi vzroki so maligna obolenja, nekatera zdravila (tiazidni diuretiki, vitamin A, estrogeni) in tudi prekomerna uporaba dodatkov vitamina D. Preveč kalcija v krvi povzroči pretirano raztapljanje kostnih mineralov, ledvične kamne, zavira živčni sistem, povzroči krče gladkih mišic (zlasti krvnih žil in črevesja) ter srčne mišice. Posledično se zaradi krčev mišic prebavil pojavijo glavoboli, zaprtje, driska, povišan krvni tlak, aritmija ter motnje zavesti.
Presežek kalcija pa se lahko nalaga v obliki kalcijevega fosfata tudi v same sklepe ali obsklepne strukture (vezi, kite) – kalcifikacija sklepov.
Kalcifikacije v ortopediji
Na splošno bi lahko trdili, da so kalcinaciji bolj podvrženi najbolj obremenjeni deli našega telesa. Rama je z anatomskega vidika bolj podvržena kalcinaciji, saj posamezne tetive tudi v mirovanju ne počivajo, poleg tega je tudi najbolj gibljiv sklep človeškega telesa. Izpostavimo lahko še Ahilovo tetivo, ki je prav tako stalno izpostavljena obremenitvam, vezivno tkivo kolka, koleno in kalcinacijo na predelu pete – trn na petnici.
Kaj je kalcinacija rame?
To je stanje, pri katerem se v tetivah ramen nabirajo kalcijevi kristali. Ko so usedline kalcija skoncentrirane v tekočini, ki obdaja sklepe, lahko povzročijo draženje. Kristali kalcija so majhni, a ostri in lahko povzročijo mikroranice, bolečino in vnetje. Stanje je znano tudi kot kalcinirajoči tendinitis rame. Natančen vzrok kalcinacije ramena ni povsem jasen, vendar strokovnjaki menijo, da je povezan s slabo prekrvavitvijo v tetivah in mikropoškodbami, ki nastanejo zaradi ponavljajočih se gibov ali preobremenitev sklepa.
Kar 20% odraslih naj bi bilo podvrženo kalcinacijam. Med dejavnike, ki lahko povečajo tveganje za njihov nastanek so:
- starost in spol: pogostejša pri odraslih med 30 in 60 let, še posebno pri ženskah, hormonske spremembe povezane z menopavzo vplivajo na presnovo kalcija, prav tako so starejši bolj izpostavljeni zaradi starostne obrabe mišično skeletnega sistema,
- ponavljajoči se gibi: frizerji, slikarji, gradbeniki, športniki, ki intenzivno obremenjujejo ramena, kot so plavalci, teniški igralci, metalci krogle,
- kronične bolezni: sladkorna bolezen, presnovne motnje, motnje ščitnice.
Najpogostejši in najbolj obremenjujoč simptom kalcinacije ramena je bolečina, ki se lahko pojavi nenadoma ali postopoma. Bolečina je lokalizirana v predelu rame in lahko seva proti nadlahti. Zaradi bolečine in mehanske ovire, ki jo povzročajo kalcinati, je obseg gibanja bistveno zmanjšan. Bolniki težko dvignejo roko, se oblečejo ali dvignejo predmete, kar kaže na napredovano stopnjo bolezni. Bolečina je tudi izrazitejša ponoči ali pri ležanju na prizadeti strani.
Intenzivnost bolečine se razlikuje glede na fazo bolezni:
- akutna faza: bolečina je izrazito močna, zbadajoča, moti spanec, je posledica vnetnega procesa, ki ga sproži nabiranje kalcijevi kristalov v tetivah, tudi preprosti gibi, kot je dvig roke nad glavo izzovejo močne bolečine
- kronična faza: bolečina je blažja, a še vedno prisotna, pogosto se pojavi togost v rami in omejitev gibanja, kar vpliva na funkcionalnost celotne roke
Natančna diagnoza je ključna za uspešno zdravljenje kalcinacije rame, saj se z zgodnjo diagnozo in primerno obravnavo lahko izognemo dolgoročnim zapletom in pripomoremo k hitrejšemu okrevanju. Klinični pregled pri specialistu ortopedu ali fizioterapevtu vključuje oceno simptomov, občutljivost na dotik in obseg gibljivosti ramena.
Za potrditev diagnoze so nujne tudi slikovne preiskave, ki omogočajo vizualizacijo kalcijevih kristalov in oceno obsega prizadetosti tetiv:
- rentgensko slikanje: omogoči vizualizacijo kalcifikacij v tetivah in oceno njihove velikosti,
- ultrazvok: je metoda, s katero lahko natančno ocenimo stanja mehkih tkiv in prisotnost kalcinacij,
- magnetna resonanca (MRI): omogoči podrobnejši pregled stanj tetiv in okoliških struktur, kar je pomembno pri oceni obsega poškodbe.
Način in vrsta zdravljenja sta odvisna od vsakega posameznega primera, pomembno pri tem pa je, da se kalcinat odstrani v celoti. Ko pridejo bolniki v ordinacijo z bolečino lahko umiritev vnetja dosežemo z apliciranjem kortikosteroidov, s fizioterapijo ali uporabo nesteroidnih antirevmatikov. Pri tem pa zaustavimo samo raztapljanje kalcinatov. Po drugi strani pa, če je bolnik sposoben prestajati bolečino lahko kalcinat odstranimo. Za to se poslužujemo različnih tehnik:
- Globinsko udarni valovi (ESWT): valovi so usmerjeni neposredno v kalcificirana območja ramenskega sklepa, kjer vzpodbujajo prekrvavitev in razgradnjo kalcinatov, olajšujejo gibanje in pospešijo regeneracijo.
- TECAR terapija: deluje s pomočjo radiofrekvenčne energije, ki prodira globoko v tkivo in pospeši celično obnovo in izboljša prekrvavitev, zmanjša bolečino in vnetje, izboljša gibljivost ramenskega sklepa.
- Elektroterapija: nizkofrekvenčni električni tokovi stimulirajo mišice in živce v ramenskem sklepu, spodbudijo prekrvavitev, kar pospeši proces okrevanja in obnovo poškodovanega tkiva.
- Ultrazvok (UZ): z visokofrekvenčnimi zvočnimi valovi prodira globoko v tkivo, zmanjšuje vnetje, izboljša prekrvavitev ter sprošča napete mišice in tetive.
- Ultrazvočno vodene punkcije kalcinacije ramena t. i. »barbotage«: s pomočjo UZ odčitamo mesto kalcinata, nato pa ob lokalni anesteziji s posebnim pripravkom odstranjujemo kalcinat. To metodo izvajamo v primeru večjih in trših kalcinatov.
Kadar konservativne metode zdravljenja ne dajejo željenih rezultatov, se zdravniki v zadnji fazi poslužujejo operativnega posega – artroskopije. Pri tem zarežejo v tetivo in odstranijo kalcinat. Če je poškodba tetive večja, je potrebno šivanje, kar podaljša samo rehabilitacijo, vendar je takih primerov samo okrog 10%.
Kalcinacija rame ni bolečinsko stanje zaradi katerega bi bilo potrebno mirovati. Ravno nasprotno, priporoča se gibanje, vendar v obsegu giba, ki ne povzroča bolečine. Z ustrezno prilagojenimi vajami, dejansko vplivamo na povečanje obsega giba v sklepu, zmanjšujemo napetost mišic, krepimo mišice, saj le-te pomagajo nadzorovati stabilnost ramenskega sklepa (zmanjša se pritisk na usedline kalcija v tetivi).
Kalcinacijo rame lahko preprečimo z redno terapevtsko vadbo za krepitev mišic v ramenskem sklepu (rotatorna manšeta), izogibanjem ponavljajočim se gibom in pravilno tehniko dvigovanja težkih predmetov. Gibljivost izboljšamo z rednim raztegovanjem, ogrevanjem pred vadbo in zdravim življenjskim slogom, ki vključuje uravnoteženo prehrano in dobro hidracijo. Pri ponavljajočih se gibih poskrbimo za redne odmore, kateri zmanjšujejo tveganje za razvoj kalcinacije rame za kar 35%.
Ob pojavu bolečine v rami je ključnega pomena, da se čimprej posvetujemo z zdravstvenim strokovnjakom. Pravočasno ocena in obravnava sta ključnega pomena za preprečevanje napredovanja bolezni, zmanjšanje tveganja za trajne poškodbe in ohranitev funkcionalnosti ramenskega sklepa.
Še nasvet, kalcinacija rame je ena tistih nadlog, za katero je še posebej pomembna vztrajnost. To pomeni redno izvajanje vaj, ki so vam jih pokazali fizioterapevti, pa tudi dodajanje vaj za moč zgornjega dela telesa s pomočjo lastne teže ali uteži.
.png)
