Vsako sredo popust na izdelke Ahena

Laktozna intoleranca

Helena Ramšak, mag. farm.

Mlečni sladkor imenujemo laktoza. Najdemo ga v mleku in mlečnih izdelkih, od namiznega sladkorja pa se razlikuje po svoji sestavi. Mlečni sladkor je namreč zgrajen iz dveh enostavnih sladkorjev, glukoze in galaktoze, med tem ko je namizni sladkor sestavljen iz glukoze in fruktoze. Prav zaradi svoje sestave, je laktoza manj sladka od namiznega sladkorja. Ker je laktoza sestavljena iz dveh sladkorjev, pravimo, da je disaharid. 

Laktoza je prisotna v mleku in mlečnih izdelkih, najdemo pa jo tudi v številnih predelanih živilih in celo zdravilih. Naravni viri laktoze so mleko, jogurt, sir, maslo, smetana, kefir in mlečni namazi. V fermentiranih mlečnih izdelkih, kot so jogurti in kefirji, je laktoze manj, saj jo bakterije med fermentacijo delno razgradijo. Podobno velja za trde in zrele sire, npr. parmezan ali cheddar, ki vsebujejo zelo malo laktoze zaradi procesa zorenja. Laktozo najdemo tudi v predelanih živilih, kot so sladoledi, kondenzirano mleko, mleko v prahu, pekovski izdelki (npr. kruh, peciva, piškoti), omake in juhe v prahu ali konzervah, kosmiči, mlečna čokolada in druge sladkarije.

Laktoza ima ključno vlogo v prehrani novorojenčkov in dojenčkov, saj je glavni vir energije v materinem mleku.  Pomaga pri razvoju možganov in živčnega sistema, pripomore k zdravemu razvoju kosti in zob, ter pomaga pri prebavi in krepitvi imunskega sistema. Ker se dojenčki v prvih mesecih starosti prehranjujejo zgolj z mlekom, je pomembno, da se v njihovem telesu nahaja dovolj encima, ki pomaga prebavljati laktozo. Po prenehanju dojenja oz. med 2. in 3. letom starosti, prične aktivnost encima upadati in na ta način spodbudi prehod na gosto hrano. V odrasli dobi se torej aktivnost tega encima močno zmanjša. To je razlog zakaj se veliko posameznikov srečuje s prebavnimi težavami, ko zaužije mleko ali mlečne izdelke. Kljub temu pa določen del populacije ohrani aktivnost encima, zato lahko laktozo normalno prebavi. 

V nadaljevanju preberite:

Poslušajte radijsko oddajo:

Kako prebavimo laktozo?

Naše telo uporabi laktozo oz. sladkorja, ki laktozo sestavljata, kot vir energije. Da lahko to stori, mora laktoza, po tem ko jo zaužijemo, najprej preiti skozi stene črevesja in se absorbirati v kri. Ker je laktoza disaharid, je prevelika za prehod skozi črevo v kri, zato se mora najprej razgraditi na osnovna sestavna sladkorja glukozo in galaktozo. Razgradnjo omogoča poseben encim, ki mu pravimo laktazna hidrolaza ali krajše laktaza, ki se nahaja v našem črevesju. Encim laktaza je odgovoren za cepitev vezi, ki povezuje sladkorja, ki sestavljata laktozo. 
Ko zaužijemo mleko ali mlečne izdelke, laktoza, ki je prisotna v njih, vstopi v želodec. V želodcu se laktoza še ne prebavi, ker ni encimov, ki bi jo razgradili. Tako ostane nespremenjena, dokler ne pride v tanko črevo. V tankem črevesu poteka glavna prebava laktoze. V sluznici tankega črevesja so črevesne celice, ki imajo na svoji površini mikrovile  oz. nekakšen ščetkast rob na katerih je prisoten encim laktaza. Encim razgradi laktozo, kar pomeni da prekine vez med povezanima sladkorjema, ki sestavljata laktozo. Glukozo in galaktozo, ki sta nastali iz laktoze, lahko črevesne celice zlahka absorbirajo v kri s pomočjo aktivnega transporta. Glukoza se lahko takoj uporabi za energijo ali shranjuje kot glikogen v jetrih in mišicah za poznejšo uporabo. Galaktoza pa se lahko pretvori v glukozo ali pa se uporablja za druge funkcije v telesu, vključno z razvojem možganov in živčnega sistema.

Kaj pa ko laktoze ne moremo prebaviti?

V primeru, da telo nima dovolj encima laktaze, zaužite laktoze v tankem črevesju ne more razgraditi. Tako ostane neprebavljena in ne more prehajati v kri, zato nadaljuje svojo pot po črevesju iz tankega v debelo črevo. V debelem črevesu se nahajajo bakterije, ki sestavljajo črevesno mikrofloro oziroma mikrobioto. Ta mikrobiota vsebuje več kot 17 družin bakterij, s skupno več kot 500 različnimi vrstami, pri čemer je največ bakterij prav v debelem črevesu. Te bakterije pričnejo razgrajevati laktozo s procesom fermentacije, pri čemer nastajajo kratkoverižne maščobne kisline, ter plini ogljikov dioksid, vodik in metan. Ti plini povečajo pritisk v črevesju in pospešijo gibanje črevesja, kar povzroči neprijetne simptome, kot so bolečine v trebuhu, napihnjenost, vetrovi, driska, glasno premikanje tekočine v črevesju in včasih tudi slabost. Ker nastajajo maščobne kisline se vsebina črevesja zakisa, prav tako pa se poveča osmotski tlak v črevesju. To povzroči, da črevo izloči več tekočine, kar povzroči mehko blato oz. drisko. V nekaterih primerih, ko se v črevesju tvori več metana, pa lahko pride tudi do zaprtja. Nastale maščobne kislina lahko dražijo črevesno sluznico, prav tako pa lahko povzročijo neprijeten pekoč občutek na koži ob zadnjiku. 

Jakost teh neželenih simptomov je odvisna od količine zaužite laktoze. Simptomi se pojavijo nekaj ur po zaužitju laktoze in se pomirijo v 5-7 dneh ob prenehanju uživanja laktoze. Nekateri ljudje, lahko kljub znižani aktivnosti encima laktaze vseeno uživajo mleko in mlečne izdelke brez neželenih težav. Delni razlog zakaj je temu tako, je sestava črevesne mikrobiote, saj so črevesne bakterije, ki sodelujejo pri prebavi laktoze, bolj aktivne in učinkovite pri njenem razgrajevanju.

Oblike laktozne intolerance

Znaki laktozne intolerance se običajno ne pojavijo, dokler je aktivnost encima laktaze še vsaj 50%. Večina ljudi z laktozno intoleranco lahko še vedno zaužije manjše količine laktoze, še posebej, če so te količine razporejene čez dan ali zaužite ob drugih živilih. 

Laktozna intoleranca se lahko pojavi v treh glavnih oblikah:

  • Kongenitalno pomanjkanje laktaze: To je zelo redka in doživljenjska oblika, pri kateri dojenček že ob prvem stiku z materinim mlekom ne pridobiva na teži, je nemiren in ima drisko. Ta oblika je povezana z zelo nizko aktivnostjo laktaze in je bila pred stoletji pogosto smrtonosna. Gre za dedno bolezen, vendar so genetski vzroki še vedno delno nepojasnjeni. Edino zdravljenje je popolna izključitev laktoze iz prehrane za vse življenje. Preživetje od rojstva do uvedbe goste hrane omogočijo prehranske formule brez laktoze.
  • Primarna laktozna intoleranca: To je najpogostejša oblika laktozne intolerance pri odraslih po svetu. Pojavi se, ko telo preneha proizvajati dovolj laktaze zaradi genetske predispozicije.
  • Sekundarna laktozna intoleranca: Ta oblika nastane zaradi poškodbe črevesja, ki je posledica bolezni, kot so virusni gastroenteritis, giardioza ali celiakija. Poškodovane celice črevesja ne morejo normalno izločati encima laktaze. Običajno je ta oblika laktozne intolerance začasna in reverzibilna, kar pomeni, da se lahko aktivnost laktaze obnovi, ko se zdravljenje osnovne bolezni uspešno zaključi.

Kako diagnosticiramo laktozno intoleranco?

Laktozno intoleranco lahko diagnosticiramo na različne načine. Med najpogosteje uporabljenimi metodami so:

  1. Test izdihanega zraka
  2. Krvni laktozno tolerančni test
  3. Genetsko testiranje
  4. Določanje aktivnosti laktaze iz vzorca tankega črevesa
  5. Merjenje kislosti blata

1.Test izdihanega zraka

Test izdihanega zraka je ena najpogosteje uporabljenih metod za ugotavljanje laktozne intolerance. Oseba na tešče popije testno količino laktoze, ki znaša običajno 20–25 g, nato pa vsake pol ure v obdobju 4–5 ur izdihuje v posebno vrečko. Bakterije v debelem črevesju fermentirajo neprebavljeno laktozo in pri tem sproščajo vodik, ki se absorbira v kri, potuje do pljuč in se izdihne. Če količina izdihanega vodika naraste za več kot 20 ppm nad začetno vrednost, to potrjuje laktozno intoleranco. Test je lahko manj natančen pri ljudeh, ki imajo v črevesju zmanjšano količino bakterij, ki proizvajajo vodik, kar se pogosto zgodi po zdravljenju z antibiotiki.

2. Krvni laktozno tolerančni test
Pri tem testu laktozno inotleranco določamo z merjenjem glukoze v krvi. Test izvedemo tako, da preiskovanec na tešče zaužije laktozo, nato pa mu večkrat odvzamemo kri ter določmamo raven glukoze. Če glukoza v krvi naraste, pomeni, da se je zaužita laktoza uspešno razgradila na osnovna sestavna sladkorja glukozo in galaktozo s pomočjo encima laktaze nakar sta sladkorja absorbirala v kri. V primeru, da koncentracija glukoze v krvi ne naraste v 2 urah od pričetka testiranja, je to lahko znak laktozne intolerance. Test ni vedno popolnoma zanesljiv, saj lahko na raven glukoze vplivajo tudi drugi dejavniki.

3. Genetsko testiranje
Genetsko testiranje je natančna in zanesljiva metoda za diagnosticiranje laktozne intolerance, saj temelji na odkrivanju specifičnih genetskih mutacij v genu, ki vpliva na sintezo encima laktaze. Z analizo vzorca krvi je mogoče ugotoviti, ali oseba nosi genetske spremembe, ki povzročajo zmanjšano sintezo laktaze. 

4. Določanje aktivnosti laktaze iz vzorca tankega črevesa
Pri bolnikih, ki so napoteni na gastroskopijo zaradi prebavnih težav, je mogoče odvzeti vzorec sluznice tankega črevesa. V laboratoriju nato analizirajo aktivnost laktaze. Ta metoda je zelo zanesljiva, vendar invazivna in zato manj pogosto uporabljena.

5. Merjenje kislosti blata
Pri dojenčkih in otrocih mlajših od dveh let prisotnost laktozne intolerance ugotavljamo s pomočjo merjenja kislosti blata.  Test temelji na tem, da se med fermentacijo laktoze tvorijo mlečna in druge kisline, kar povzroči povečano kislost blata. Če je pH blata manjši od 5,5 do 6,0, lahko sumimo na laktozno intoleranco.

Preizkus za laktozno intoleranco, ki ga lahko opravimo doma

Ali smo laktozno intolerantni, lahko pred obiskom zdravnika na preprost način preverimo tudi sami doma. Test izvedemo tako, da se za teden dni popolnoma odpovemo mleku in opazujemo ali se prebavne težave umirijo. Po enem tedni nato na tešče popijemo pol litra mleka. V primeru, da se prebavne težave ponovno pojavijo, lahko sklepamo na težave s presnovo laktoze. 

Kako se soočiti z laktozno intoleranco?

Osebam z laktozno intoleranco najprej priporočimo dieto brez laktoze, kar pomeni izogibanje vsem mlečnim izdelkom. Vendar pa ta dieta ni primerna za vsakogar, saj lahko privede do pomanjkanja pomembnih vitaminov in mineralov, kot so na primer kalcij, magnezij in fosfor, vitamin B2, ter vitamina A in D. Dieta je zato priporočljiva le tistim, ki trpijo zaradi hujših gastrointestinalnih težav. Simptomi oz. prebavne težave se umirijo v dveh do štirih tednih po popolnem prenehanju uživanja mleka in mlečnih izdelkov. Šele nato pričnemo ponovno postopoma uvajati najprej izdelke z nizko vsebnostjo laktoze in nato mleko. Raziskave kažejo, da osebe z laktozno intoleranco lahko zaužijejo določeno količino laktoze in sicer do 12 g dnevno, kar je enako enemu kozarcu mleka. Prebavne težave lahko poskusimo zmanjšati tudi tako, da mleko in mlečne izdelke uživamo skupaj z drugimi živili.
Prav tako lahko posegamo po mleku in mlečnih izdelkih, ki ne vsebujejo laktoze. Takšni izdelki so vedno bolj dostopni v trgovinah, prepoznamo pa jih po oznaki "lactose free" ali "brez laktoze", ki je deklarirana na embalaži. Ta oznaka pomeni, da izdelek vsebuje manj kot 0,1 g laktoze na 100 g živila. Pri tem je pomembno, da smo pozorni tudi na živila, za katera ne bi pričakovali, da vsebujejo laktozo, na primer instant kave, omake, prelivi ali piškoti. Laktoza morda ni izrecno navedena med sestavinami, lahko pa je prisotna v obliki mleka v prahu ali sirotke.

Kljub laktozni intoleranci lahko uživamo jogurte in druge mlečne izdelke, ki vsebujejo žive mlečnokislinske bakterije, bifidobakterije in druge probiotične kulture. Te bakterije v telesu proizvajajo laktazo in pomagajo pri prebavi laktoze. Poleg tega si lahko za lažjo prebavo lakzote pomagamo tudi z prehranskimi dopolnili v obliki tablet ali kapsul, ki vsebujejo encim laktazo. Prehransko dopolnilo zaužijemo pred vsakim obrokom, ki vsebuje mleko ali mlečne izdelke ali pa ga obroku kar primešamo. Prehranska dopolnila, ki vsebujejo encim laktazo imajo na embalaži zabeležene enote FCC, ki označujejo encimsko aktivnost laktaze. Višja kot je vrednost FCC enot, več laktoze nam lahko pomaga prehransko dopolnilo prebaviti. Pomembno je, da prehranskega dopolnila ne zaužijemo na popolnoma prazen želodec, saj lahko prevelika količina želodčne kisline zmanjša njihovo učinkovitost.


VIRI
1.    BERG, Jeremy M., et al. Stryer biochemie. Heidelberg: Springer Spektrum, 2018.

2.    FERJAN HVALC, Mateja. Ko mleko v prebavilih sproži protest. Družinski vodnik zdravja, Doktor 24 2022, številka 86, p. 27-28.

3.    KARAS KUŽELIČKI Nataša, LUKAČ-BAJALO Jana, 2005, Genetika laktozne intolerance odraslih in pogostots polimorfizma -13910C>T v slovenski populaciji. Farmacevtski vestnik. 2005, Vol 56, no. 3, p. 183-187. 

4.    SIUKA, Darko. Intoleranca za sladkorje. Jadran-galenski laboratorij doo Ljubljana IRIS Krka LKB Novartis.

5.    LUNDER, M. Celiakija in laktozna intoleranca. Farmacevtski vestnik, 2016, Vol 67, no. 2-3, p. 193-199.

Prijavite se na e-novice in bodite prvi obveščeni o vseh novostih!
Povečaj ali pomanjšaj font:
Ponastavi velikost
Povečaj pisavo
Zmanjšaj pisavo
Pripomočki:
Ravnilo
Barvna shema
Privzeto
Črno na belem
Belo na črnem
Črna na bež
Črno na zelenem
Modro na belem
Črno na rumenem
Modro na rumenem
Rumeno na modrem
Turkizno na črnem
Črno na vijoličnem
Tip pisave
Privzeto
Arial
Arial Bold
Verdana
Verdana Bold
Open Dyslexic
Open Dyslexic Alta
Didact Gothic

Pripomoček pri branju - ravnilo

Z miškinim kazalcem se pomikajte po strani in ravnilo vam bo sledilo.
Za izklop ravnila pritisnite tipko ESC ali gumb za IZKLOP RAVNILA.