Osteoporoza je kronična bolezen, ki jo ima kar 27 % žensk med 50. in 59. letom starosti, več kot 31 % med 60. in 69. letom, 36 % med 70. in 79. letom in kar 63 % med 80. in 89. letom.
Pri moških so ti odstotki približno za polovico manjši, kar pomeni, da so hormonske spremembe v meni pri ženskah eden od glavnih povzročiteljev te bolezni, saj gre za velike spremembe v krajšem časovnem obdobju, medtem ko pri moških zmanjševanje hormonov lahko traja tudi do 20 let.
Na razvoj osteoporoze imajo vpliv še drugi dejavniki tveganja:
- prezgodnja menopavza (pred 45. letom starosti),
- družinska obremenjenost s to boleznijo,
- telesna konstitucija (nižja telesna teža, nižja višina telesa),
- motnje hranjenja (anoreksija, bulimija),
- jemanje nekaterih zdravil skozi daljše obdobje (glukokortikoidi, antiepileptiki, antidepresivi, zdravila proti strjevanju krvi, …),
- kajenje,
- čezmerno uživanje alkoholnih pijač,
- pomanjkanje telesne dejavnosti,
- premajhen vnos kalcija in vitamina D.
V nadaljevanju preberite:
Kako se osteoporoza razvije?
Zdrave kosti nas »držijo pokonci«, so opora mišicam in organom, hkrati pa so nekakšna shramba mineralov, kot so kalcij, magnezij, fosfor, natrij , fluoridi in drugi. Najpomembnejši je kalcij, v kosteh ga je največ, kar 97 – 99 % telesnega kalcija. Kost se tekom življenja nenehno razgrajuje in ponovno gradi, čemur pravimo «kostna premena«, sodelujejo pa celice, ki gradijo kost (OSTEOBLASTI) in celice, ki razgrajujejo kost (OSTEOBLASTI). V otroštvu in adolescenci prevladuje aktivnost osteoblastov in tedaj kostna masa doseže največjo gostoto (MKG – mineralna kostna gostota). Večja kot je MKG, manjša je verjetnost za razvoj bolezni v starejšem obdobju in tudi obratno. Po štiridesetem letu starosti osteoblasti niso več tako aktivni, prehitijo jih osteoklasti, ki kost razgrajujejo in zmanjšujejo njeno gostoto, s tem pa postane krhka in občutljiva na zlom.
Iz tega je razvidno, kako pomembna je prva faza rasti naših kosti in s tem predvsem način prehranjevanja v otroštvu.
Prav zadostna telesna aktivnost in zdrava prehrana z dovolj kalcija in beljakovin doprineseta večji delež pri gradnji trdnejših kosti. Sami dodatno pripomoremo s primerno izpostavljenostjo soncu in z opustitvijo škodljivih navad, kot so kajenje ter prekomerno uživanje alkoholnih pijač.
Ali lahko sami ugotovimo, da imamo osteoporozo?
Pravzaprav je šele dodatna preiskava »denzitometrija« tista, ki s svojim rezultatom potrdi ali ovrže diagnozo. Zlom je največkrat že tisti neprijetni pokazatelj bolezni, a tedaj tudi boli, prej pa pravih zunanjih znakov za to obolenje ni, saj osteoporoza nima bolečine ali kakšnih drugih neprijetnih simptomov.
Zdravljenje osteoporoze
Ciljna skupina za zdravljenje osteoporoze so predvsem tisti, ki imajo prisotne dejavnike tveganja, nizko mineralno kostno gostoto in vsi, ki so že imeli predhodne zlome, saj je pri njih kar osemkrat večja verjetnost za ponovni zlom kot pri tistih, ki ga še niso utrpeli.
Cilj zdravljenja osteoporoze je predvsem preprečevanje zlomov in povečevanje mineralne kostne gostote, namreč, posledice zlomov so zlasti pri starejših neprijetne, rehabilitacije dolgotrajne,večkrat so posledice tudi usodne za poškodovanca.
Zdravljenje osteoporoze je dolgotrajno in stanje se lahko le delno popravi ali ublaži, zajema pa poleg zdravil še primeren življenjski slog (redne fizične aktivnosti za ohranjanje mišične mase, ustrezno prehrano z veliko naravnega kalcija, kalija, magnezija, fosforja, vitamina D in beljakovin).
Zdravila za zdravljenje osteoporoze
- Zdravila, ki zavirajo razgradnjo kosti (antiresorptivi),
- Zdravila, ki spodbujajo nastajanje nove kostnine,
- Zdravila, ki spodbujajo nastajanje nove kostnine in hkrati upočasnjujejo njeno razgradnjo,
- Zdravila, ki zavirajo delovanje molekule, odgovorne za aktivacijo, razmnoževanje in preživetje osteoklastov (celic za razgradnjo kosti).
Prva skupina zdravil (bisfosfonati) je največkrat predpisana, saj dokazano za polovico zmanjša tveganje za zlome vretenc in kolka. Prednost teh zdravil je tudi v tem, da imajo različne možnosti jemanja odmerkov (1-krat na dan, 1-krat na teden, 1-krat na mesec,…). Pri visokem tveganju se ta zdravila lahko jemlje do 10 let nepretrgoma, sicer le do 5 let. V to skupino spadajo risendronat, alendronat, ibandronat, tudi estrogeni, selektivni modulatorji estrogenskih receptorjev in kalcitonin.
Drugo skupino zdravil predstavlja paratiroidni hormon, ki uravnava koncentracijo kalcija v serumu preko vpliva na reabsorbcijo kalcija v ledvičnih tubulih, posredno pa na njegovo absorbcijo v črevesju in tako stimulira osteoblaste. Teriparatid je oblika obščitničnega hormona v obliki injekcije, ki se vsak dan daje pod kožo. Tveganje za zlome vretenc naj bi se pri uporabi teh zdravil zmanjšalo za 70 %, za nevretenčne zlome pa za 38 %.
Tretjo skupino zdravil z dvojnim delovanjem predstavlja Stroncijev ranelat (prašek se raztopi v kozarcu vode in popije zvečer), ki dokazano zmanjša incidenco vseh vrst zlomov. Pozornost pa velja pri bolnikih, ki imajo dejavnik tveganja za tromboembolijo.
Četrta skupina so biološka (tarčna) zdravila, ki delujejo proti osteoklastom in zmanjšajo zlome vretenc za več kot 60 %, zlome kolka za 40 %, nevretenčne zlome za 20 %. Denosumab ima poseben režim predpisovanja, namenjen je bolnicam s primarno osteoporozo po 70. letu starosti in bolnicam, ki težko prenašajo bisfosfonate.
Neželeni stranski učinki zdravil za osteoporozo
V praksi ugotavljamo, da nekateri bolniki zdravila za osteoporozo težko prenašajo zaradi stranskih učinkov in jih zato opuščajo. Največkrat so ti povezani z neustreznim jemanjem zdravil (priporočila za jemanje so specifična in se jih bolnik mora strogo držati), kar vodi v neprijeten občutek ali tiščanje v želodcu, draženje želodčne sluznice zgornjega dela prebavil, razjede požiralnika, želodca ali ustne sluznice, bolečine v kosteh, mišicah ali sklepih.
Prav bi bilo, kar lekarniški farmacevti tudi opozarjamo pri svojem svetovalnem delu, da se bolniki ob dolgotrajnih težavah pri jemanju zdravil za osteoporozo pogovorijo s svojim zdravnikom. Najslabše je, če opustijo zdravljenje in tvegajo zlome, zato je bolje o tem spregovoriti in prejeti drugo zdravilo, ki ne bo povzročalo težav.
