Tako nekako naj se glasi poziv nam vsem ob svetovnem dnevu diabetesa, 14. novembru. Na ta dan je bil leta 1891 rojen sir Frederic Grant Banting, ki je skupaj s Charlesom Herbertom Brestom leta 1921 odkril inzulin in za svoje odkritje dve leti kasneje prejel Nobelovo nagrado za medicino.
Trenutno je na svetu okoli 250 milijonov sladkornih bolnikov, v Evropi 30 milijonov, v Sloveniji pa okoli 160 000. Po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi v prihodnjih desetih letih število smrti zaradi sladkorne bolezni naraslo za več kot 50 odstotkov.
Glavni vzrok za naraščanje števila obolelih naj bi bili naraščanje števila prebivalstva, staranje prebivalstva, vse večja selitev prebivalstva v mesta, nezdrav način prehranjevanja in vse bolj sedeč način življenja.
Trije izmed štirih bolnikov z ugotovljeno sladkorno boleznijo pridejo k zdravniku zaradi posledic sladkorne bolezni in ne zaradi obolenja samega, saj zanj sploh ne vedo ali pa se ne zavedajo pomena pravočasnega zdravljenja.
KAJ JE DIABETES?
Diabetes ali sladkorna bolezen se razvije, kadar telo ne proizvaja inzulina oziroma ga ne proizvede dovolj ali kadar tkivo nanj ni dovolj občutljivo. Večina hrane in pijače se v končni fazi presnove v telesu spremeni v glukozo. Inzulin je telesu lastna beljakovina, ki jo kot odgovor na dvig koncentracije glukoze v krvi po zaužitju hrane ali pijače izloča trebušna slinavka. Omogoča, da se glukoza z vstopom v celice odstranjuje iz krvi in celicam prinaša energijo, ki jo potrebujejo za normalno opravljanje svojih nalog. Brez inzulina se glukoza kopiči v krvi, celice pa ostajajo »brez goriva« za opravljanje svojih funkcij.
Pri diabetesu tipa 1 se inzulin ne tvori ali pa se tvori v izredno majhnih količinah, zato ga je potrebno telesu dodajati – v obliki injekcij – redno, vsak dan, tudi večkrat na dan. Poznamo že tudi posebne inzulinske črpalke, ki uporabo inzulina močno olajšajo.
Če nastane premalo inzulina ali če ga telo ne izkoristi v zadostni meri, govorimo o diabetesu tipa 2. Tega je marsikdaj mogoče obvladati z ustrezno dieto, znižanjem previsoke telesne teže in telesno aktivnostjo. V kolikor ti ukrepi ne zadoščajo, pa posežemo po zdravilih.
Zdravila delujejo na več načinov: lahko spodbujajo sproščanje inzlina iz trebušne slinavke, povečujejo občutljivost tkiv za inzulin ali pa zmanjšujejo razgradnjo ogljikovih hidratov v prebavnem traktu, lahko vplivajo na vsrkanje glukoze iz prebavnega trakta ali na nastanek glukoze v celicah.
NE PREZRIMO TVEGANJA!
V smislu vsega povedanega naj poziv, da ne prezremo tveganja, razumemo z več plati:
najprej, v najožjem smislu, je namenjen vsem diabetikom: Bodite pozorni na svojo »tiho bolezen«, če jo že imate in se zavedajte odgovornosti za svoje zdravje, ki jo nosite, saj je vsak sam glavni izvajalec svojega zdravljenja – od upoštevanja načel zdravega načina življenja do pravilne uporabe zdravil.
Hkrati velja vsem nam: Ne prezrimo možnosti preventivnih zdravniških pregledov ali merjenj krvnega sladkorja, saj marsikdo izmed nas ne ve, da je sladkorni bolnik.
In končno, v najširšem smislu, živimo zdravo, saj se tako lahko izognemo prenekateri bolezni in njenim zapletom!
KAKŠNE SO TEŽAVE?
Večina pozna zgodnje znake sladkorne bolezni. To so:
- nenehna žeja,
- pogosto mokrenje,
- hujšanje (ob nespremenjenem prehranjevanju),
- splošna oslabelost,
- pogostejše in trdovratnejše glivične okužbe.
Dolgoročno sladkorna bolezen povzroča okvare živčevja ter velikih in majhnih žil, kar počasi vodi v okrnjeno delovanje ledvic, motnje vida, mravljinčenje, spremenjene občutke v nogah in prstih, impotenco in v močno pospešeno aterosklerozo z mašenjem žil. Ti tihi, kronični zapleti se začno pojavljati približno v desetih letih od začetka sladkorne bolezni. Pogosto je šele kateri izmed naštetih znakov tisti, ki bolnika z neodkrito sladkorno boleznijo privede k zdravniku.
