Sladkorna bolezen ali diabetes mellitus, je stanje stalno zvišane ravni glukoze v krvi. Nastane zaradi pomanjkanja hormona inzulina ali zmanjšanja odzivnosti celic na njegovo prisotnost. Posledica tega je motnja v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Poznamo več tipov sladkorne bolezni.
Glavni trije so:
- tip 1: pomanjkanje inzulina zaradi zmanjšane produkcije v trebušni slinavki.
- tip 2: t.i. »odpornost proti inzulinu«, stanje, ko celice ne reagirajo na prisotnost inzulina in zaradi tega ne privzemajo glukoze
- prehodna hiperglikemija med nosečnostjo - gestacijska sladkorna bolezen; se pojavi pri okoli 4 % nosečnic in lahko vodi v diabetes tipa 2 v kasnejših letih. Otroci nosečnic z gestacijskim diabetesom so pogosto nadpovprečno veliki in težki.
Tipična simptoma sladkorne bolezni sta poliurija - povečano izločanje vode iz telesa (uriniranje) in posledično polidipsija - huda žeja značilna za sladkorno bolezen.
Ker telo ne more izkoristiti glukoze v krvi, čuti bolnik lakoto in čeprav veliko je, se mu telesna masa kljub temu zmanjšuje. Glukoza se iz telesa izloča z urinom.
Bolniki z neurejeno sladkorno boleznijo se slabo počutijo, so zaspani in utrujeni, ne zmorejo težjih telesnih naporov. Dolgotrajnejše stanje zvišane koncentracije sladkorja v krvi (hiperglikemija) lahko med drugim vodi do poslabšanja vida zaradi sprememb v obliki očesne leče (retinopatija).
Drugi znaki, ki jih lahko opazijo, slabše celjenje ran in večje tveganje za okužbe.
Pri bolnikih, navadno tistih z diabetesom tipa 1, lahko pride do ketoacidoze - hudega porušenja homeostaze v telesu. Njeni simptomi so vonj sape po acetonu, hitro in globoko dihanje, slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu in spremembe počutja (razdražljivost ali otopelost). Pri posebno hudih primerih lahko ketoacidoza vodi do kome in smrti.
V nadaljevanju preberite:
O zdravilih Insulinska črpalka Sodobna zdravila
Zdravljenje sladkorne bolezni
Simptome sladkorne bolezni lajšamo z dodajanjem inzulina, pomembna pa sta tudi zdrav življenjski slog in nadzor nad krvnim pritiskom. Sama bolezen večinoma ni ozdravljiva, le diabetes tipa 1 v nekaterih primerih zdravijo s presaditvijo trebušne slinavke.
Namen zdravljenja je, da poskušamo vplivati na osnovne bolezenske procese, ki so pripeljali do zvišane koncentracije glukoze v krvi (hiperglikemije).
Zdravila
- Zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1:
Zdravljenje z insulinom, za regulacijo zvišane koncentracije glukoze v krvi uporabljamo zaviralce alfa glukozidaz v črevesju (akarboza)
- Zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2:
Zdravljenje poteka z enim zdravilom ali smiselno kombinacijo zdravil, ki izboljšajo porabo glukoze na periferiji - v glavnem v mišičju in maščevju - (bigvanidi, tiazolidindioni), pospešijo izločanje insulina (sulfonilsečnine, glitinidi), zavirajo razgradnjo di-,oligo - in polisaharidov in s tem zmanjšajo prehod glukoze iz črevesja v kri (zaviralci alfa glukozidaz v črevesju npr. akarboza).
V primeru nezadovoljive učinkovitosti zdravljenja s tabletami nadomeščamo insulin.
Insulinska črpalka
Lahko se uporablja za sladkorne bolnike z boleznijo tipa 1 in tipa 2. Je najširše sprejeto orodje za doseganje normalnih vrednosti glukoze v krvi.
Zelo natančno posnema delovanje zdrave trebušne slinavke. Zagotavlja natančno dovajanje insulina, kar pomeni vzdrževanje koncentracije glukoze v krvi blizu normalnim vrednostim.
Prednosti:
- boljši nadzor glukoze v krvi,
- manj nihanj glukoze v krvi,
- znižanje vrednosti glikiranega hemoglobina HbA1c,
- bolnik lažje prepoznava znake hipoglikemije,
- manj zbadanja,
- večja prilagodljivost obrokom,
- zmanjšanje tveganja za nastanek poznih zapletov sladkorne bolezni,
- telesna aktivnost brez izgube nadzora nad glukozo v krvi,
- natančen nadzor glukoze v krvi med nosečnostjo,
- možnost za aktiven življenjski slog in izmensko delo.
Sodobna zdravila
Specifično delovanje sodobnih zdravil predstavlja velik napredek v zdravljenju SB. Temelji na spodbujanju delovanja inkretinskih hormonov. To je skupina polipeptidov, ki se sprošča v prebavnem traktu med uživanjem hrane. Najbolj znana sta glukagonu podoben peptid-1 (GLP-1) in želodčni inhibitorni peptid (GIP).
Vplivajo na povečano izločanje inzulina iz ß celic Langerhansovih otočkov trebušne slinavke po obroku, upočasnijo praznjenje želodca in absorpcijo hranilnih snovi iz prebavil ter zmanjšajo izločanje glukagona iz ? celic Langerhansovih otočkov. Inkretine v črevesju v nekaj minutah razgradi encim dipeptidil peptidaza-4 (DPP-4).
Eksenatid je sintetična oblika peptida eksendin-4, ki so ga našli v slini kuščarja gila. Peptid je zelo podoben humanemu inkretinu GLP-1, vendar ima podaljšano razpolovno dobo (4 ure). Zdravilo se vbrizga pod kožo dvakrat dnevno in to spodbudi trebušno slinavko k sintezi inzulina (3).
Liraglutid (4) je še bolj bodoben GLP-1 peptidu in ima daljše delovanje (razpolovni čas je 10 ur), zato je učinkovit pri odmerjanju enkrat dnevno.
Druga skupina sodobnih zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni deluje posredno, tako da okrepi delovanje inkretinov. Delujejo tako, da zavirajo encim, ki bi razgradil koristne inkretine - zaviralci encima DPP-4.
Vildagliptin, sitagliptin, linagliptin in alogliptin so učinkovine, ki preprečujejo razgrajevanje inkretinov GIP in GLP-1 in učinkovito znižujejo glukozo v krvi po obroku. Jemljemo jih peroralno. Zdravila s temi učinkovinami so namenjena bolnikom, ki ne prenašajo metformina in pri starejših z oslabljeno ledvično funkcijo ter pri bolnikih, ki imajo kljub maksimalni peroralni terapiji neurejeno SB. Lahko ju uporabljamo v kombinaciji z metforminom (5,6).
Zaključek
Na svetu je bilo leta 2011 prijavljenih 366 milijonov sladkornih bolnikov, ocenjujejo, da bo ta številka do leta 2030 narasla na 552 milijonov (7).
Kljub odkritju novih, bolj učinkovitih zdravil za zdravljenje sladkorne bolezni, se njihova uporaba ni razširila hitro in množično. Razlog je verjetno visoka cena zdravil ali pa negotovost glede obsežnosti in nevarnosti zaradi neželenih učinkov zdravil.
Na drugi strani imamo primer metformina, kjer so raziskave dokazale, da so nefarmakološki ukrepi z vpeljavo zdravega življenjskega sloga dali boljše rezultate, kot zdravljenje s tem zdravilom (8).
Zato je v primeru sladkorne bolezni zelo pomembno preventivno delovanje v smislu osveščanja laične javnosti, izobraževanja bolnikov o zdravem življenjskem slogu in spremljanje bolnika pri vpeljevanju zdrave prehrane in redne telesne aktivnosti.
Literatura:
1. Bohnec M.in sod.: Sladkorna bolezen, priročnik, Ljubljana 2006.
2. Sl.wikipedia.org/wiki/sladkorna bolezen.
3. Bayetta : www.fda.gov/downloads/Drugs/.../UCM191084.pdf, pridobljeno 20.03.2013.
4. Victoza: http://si.draagle.com/#!drug/ , pridobljeno 20.03.2013.
5. Januvia: www.drugs.com/uk/januvia , pridobljeno 20.03.2013.
6. Galvus:www.emea.europa.eu/docs/sl_SI/.../WC500020327.pdf, pridobljeno 20.03.2013 www.emea.europa.eu/docs/sl_SI/.../WC500020327.pdf.
7. The global burden, International Diabetes Federation, www.idf.org ,pridobljeno 20.3.2013.
8. Diabetes Prevention Program Research Group: Reduction in the Incidence of Type 2 Diabetes with Lifestleg Intervention or Metformin, The New England Journal of Medicine, Volume 346:393-403, February 2002, number 6
