O težavah s sečili smo v tej rubriki že pisali, tokrat bi poleg pogostega vnetja sečnih poti opisali lajšanje težav, ki jih mnogi imamo zaradi ledvičnih oz. sečnih kamnov.
V nadaljevanju preberite:
- Sečila in okužbe
- Sečni kamni
- Prehranski dejavniki, ki povzročaja tveganje za tvorbo sečnih kamnov
- Izločanje sečnih kamnov
- Kaj lahko storimo za preprečevanje težav zaradi sečnih kamnov?
- Zdravljenje pri težavah zaradi sečnih kamnov
Sestava sistema za izločanje seča
Sečila so organski sistem, ki ga sestavljajo par ledvic in sečevodov, mehur in sečnica. Zelo pomembna je vloga ledvic pri čiščenju krvi, saj vanje priteče vsako minuto 1,25 l krvi in v telesu se prefiltrira kar 1800 l krvi v enem dnevu. V tem procesu se iz krvi izločijo vodotopne nerabne snovi in soli. Tako ledvice uravnavajo količino tekočine v telesu ter ravnotežje med kislinami in bazami. Pri čiščenju krvi v ledvicah nastaja seč, ki odpotuje po sečevodu v sečni mehur. Ta skladišči seč in ga zadrži od 2-5 ur. Ko se odločimo, da gremo na vodo, se seč izloči skozi sečnico.
Okužbe sečil
Okužbe sečil največkrat nastanejo zaradi razmnoževanja bakterij v sečnici in mehurju. Pogosteje se pojavljajo pri ženskah kot pri moških zaradi anatomskih razlik med spoloma. Sečnica je pri ženskah veliko krajša kot pri moških, zato bakterije lažje prodirajo vanjo in potujejo naprej do mehurja, kjer se razmnožujejo. Okužba sečil se kaže kot pekoče in boleče odvajanje urina, pogosto siljenje na vodo, urin je motnega videza (včasih tudi krvav), pojavijo se lahko bolečine v spodnjem delu trebuha. Blaga nezapletena okužba sečnice lahko mine sama v treh dneh brez uporabe izdelkov za samozdravljenje. Če kljub upoštevanju navodil in uporabi izdelkov za samozdravljenje v dveh dneh ni izboljšanja ali se stanje še poslabša, je obisk pri zdravniku nujen.
Sečni kamni
Sečni kamni spremljajo človeštvo od samega začetka. Prvi zapisi o ledvičnih kamnih in kamnih v mehurju izhajajo iz Egipčanskih mumij (4800 let pred Kristusom). Sečni kamni prizadenejo 8-15% zahodne populacije. Najpogosteje se pojavijo med 20. in 40. letom, moški zbolijo trikrat pogosteje kot ženske. Pogosto se ponovijo, zato ima bolnik po prebolelih sečnih kamnih 50% verjetnost ponovitve kamnov v roku 10. let ter 75% verjetnost ponovitve v roku 20. let.
Vrste sečnih kamnov
Sečne kamne pogosto delimo na:
- kamne, ki vsebujejo kalcij ter
- na kamne, ki ne vsebujejo kalcija.
Večina (60-80%) sečnih kamnov je sestavljeno iz kalcijevega fosfata in ali kalcijevega okslalata. 10-15% sečnih kamnov je struvitnih (vnetnih), 5-10% uratnih in 1% cistinskih. Sečne kamne lahko najdemo kjerkoli v sečilih: od ledvic do sečnice. 70% kamnov v sečevodu odkrijemo v njegovi spodnji tretjini. Kamni so lahko zelo majhni (opisujemo jih kot ledvični pesek), lahko pa so tako veliki, da zapolnijo celotni votli (zbiralni) sistem ledvice.
Sečni kamni, ki zamašijo sečevod ali ledvični meh, povzročajo občasno bolečino, ki seva od boka proti dimlju ter notranjem delu stegna. Tovrstna bolečina se imenuje ledvična kolika in jo opisujejo kot eno od najhujših poznanih bolečin. Ledvično koliko običajno spremljajo nenadna potreba po uriniranju, pojavi se kri v urinu, potenje, slabost in bruhanje. Običajno traja od 20 do 60 minut in jo povzroča peristaltika sečevoda, ki poskuša izriniti kamen.
Natančnega vzroka za nastanek sečnih kamnov še ne poznamo.
Na nastanek kamnov vpliva več dejavnikov: zunanji dejavniki (prehrana, hidracija) ter notranji dejavniki (presnovna obolenja, dolgotrajna vnetja, anatomske ovire). Tako ima bolnik s putiko dvakrat večjo verjetnost za nastanek sečnih kamnov kot zdrav moški. Slabo uživanje tekočin in močno potenje vodi v koncentriranje seča in s tem v večjo verjetnost nastanka sečnih kamnov.
Prehranski dejavniki, ki povzročaja tveganje za tvorbo sečnih kamnov
Prehrana v razvitem svetu vsebuje običajno več živalskih beljakovin, kot jih telo potrebuje. Presežne količine žveplo vsebujočih aminokislin (npr. cistein, metionin), sečne kisline in drugih kislih presnovkov živalskih beljakovin se izločajo v seč in ga nakisajo, kar pospešuje tvorbo ledvičnih kamnov. Telo skuša uravnovesiti kisel pH z večjim izplavljanjem kalcija iz kosti ter izločanjem v seč, vendar pa to še dodatno poveča tveganje za tvorbo kamnov. Pri posameznikih, ki vnašajo povišane količine živalskih beljakovin v telo, je običajno opaziti tudi znižano izločanje citrata v seč, medtem ko je izločanje citratov pri vegetarijancih povišano.
Najpogostejša oblika ledvičnih kamnov so kamni iz kalcijevega oksalata. Kalcij v prehrani naj ne bi povečal tveganja za razvoj kamnov, marveč naj bi celo ščitil pred njimi. Če se zmanjša količina zaužitega kalcija, se poveča količina oksalata, ki se iz prebavil vsrka v krvni obtok in tako pride do povečanih količin v seč izločenega oksalata. V seču oksalat povzroča obarjanje kalcijevega oksalata.
Tako novejši dokazi kažejo, da zmanjšan vnos kalcija s prehrano povečuje tveganje za nastanek ledvičnih kamnov. Vendar pa pri večini posameznikov verjetno odigrata pomembnejšo vlogo premajhen vnos tekočin in prevelik vnos oksalatov. Poleg kalcija naj bi tudi nekateri drugi elektroliti vplivali na nastanek ledvičnih kamnov. Na primer, zaradi pospeševanja izločevanja kalcija naj bi visok vnos natrija povečeval tveganje za tvorbo kamnov. Nasprotno pa naj bi visok vnos kalija s prehrano zmanjšal verjetnost za nastanek ledvičnih kamnov, saj kalij spodbuja izločanja citrata v seč, le-ta pa zavira tvorbo kristalov. Tudi povečan vnos magnezija naj bi zmanjšal verjetnost tvorbe kamnov, ker je tudi magnezij, podobno kot citrat, zaviralec nastajanja kristalov v seču.
Izločanje sečnih kamnov
Spontana izločitev kamna je odvisna od: velikosti, oblike in lokacije kamna, napetosti gladkih mišic, sluzničnega edema in anatomskih ovir. Okoli 98 % manjših ledvičnih kamnov, s premerom pod 5 mm, se v roku do 4 tednov po nastopu simptomov samodejno izloči z uriniranjem. Pri kamnih, s premerov od 5 do 10 mm, se izloči manj kot 53 % kamnov. Če obstrukcija sečnih poti ni huda in če se ne pojavi okužba ter so simptomi blažji, se uporabljajo različni nekirurški ukrepi, da bi se pospešila izločitev kamna. Bolnik s kamnom, velikim 10 mm, pa ima manj kot 10% verjetnost, da bo prišlo do izločitve kamna samo z dobro hidracijo in analgetično terapijo.
Kaj lahko storimo za preprečevanje težav zaradi sečnih kamnov?
Nastanek kamnov najbolje preprečimo z zadostnim vnosom tekočin. Najboljši znak stopnje hidracije je barva ter vonj seča: temen seč z močnim vonjem je znak slabe hidracije, prozoren seč pa je znak dobre hidracije. Še zlasti moramo biti pozorni na ustrezno hidracijo pri močnejšem potenju (poletni čas, fizični napor, posebni delovni pogoji). Ponovitev sečnih kamnov lahko do neke mere preprečimo z dieto. Priporoča se manjši vnos natrija (soli), kalcija, okslalatov, purinov. Presnovne motnje lahko omilimo z vnosom mineralne vode obogatene s citratom in magnezijem.
Zdravljenje pri težavah zaradi sečnih kamnov
Zdravila za pospešitev spontane izločitve sečnih kamnov iz sečil so alfaadrenergični blokatorji (npr. tamsulozin) in zaviralci kalcijevih kanalčkov (npr. nifedipin). Kombinacija tamsulozina in kortikosteroida naj bi bila učinkovitejša od samega tamsulozina.
Za blažitev bolečin v ambulantah pogosto dajejo nesteroidni antirevmatiki ali opioidi. Peroralna protibolečinska zdravila so učinkovita pri blažjih oblikah.
Takojšnja operacija, ne glede na velikost kamna, je potrebna pri bolnikih z le eno delujočo ledvico, obojestransko obstrukcijo, okužbo sečil in kadar pride do vnetja ledvic ali če so bolečine prehude. Novejše manj invazivne metode lahko nadomestijo odprti kirurški poseg.
